Vila družine Bridgstone

Ada je parkirala pred mogočno vilo in živčno zaloputnila vrata. Skoraj stekla je po makedamski poti in se ustavila pri vzhodnem paviljonu. V njem je sedela potrta gospa, ki bi ji Ada prisodila največ triinštirideset let. Zraven je sedel njen soprog, približno iste starosti in bral časopis. Z dlanjo je živčno mečkal rob časopisa, gospa pa je živčno pogledovala na ročno uro in se razgledovala po okolici. Njen pogled je opazil Ado.
"Gospa Roudrigez?" je vprašala in hitro vstala. Mož je dvignil pogled k Adi ins vojo ženo prijel za roko.
"Da, to sem jaz. Kar sedite, prosim. Obljubim, da bomo hitro opravili," je pokimala in se usedla nasproti žalostnih zakoncev, ki sta se mirno držala za roko.
"Najprej bi se vam rada od srca zahvalila, ker ste me povabili sem. Gospa Prederton je zelo obupana. Hvala še enkrat," je pokimala Ada in si sončna očala potisila med lase.
"Bom kar začela. Veste, rada bi, da je čimprej konec. Grace je imela ravne temne lase, vedno strogo spete in polizane v figo. Ličila se je zelo konzervativno, pretiravala je le s šminko, ki je bila ne glede na obleko rdeča. Nosila je rokavice, iz mrežastega materijala, obkrožene z volančki. Oblačila se je v obleke z rožami, vem, da sva se z možem temu posmehovala. Imela je hladne temne oči, ki so strogo srepele v svet. Znala je biti zelo priliznjena, bila pa je hudobna. Imela je raskav glas, s katerim je pogosto zavijala po američansko. Pogosto je prepevala, ko je govorila, saj veste, imela je tak pojoč, priliznjen glas, če me razumete. No, mislim, da je to vse, pripravila pa sem tudi eno sliko," je s resočim glasom povedala gospa Bridgestone in Adi izročila sliko.
"Gospa Cheggines!" je vzkliknila Ada.
"Najlepša hvala, resnično! Rešila sem primer. Dobili boste vabilo!"

Vsa na trnih se je usedla v avto in na vso moč pritisnila an plin, Odločila se je, da bo vsem razposlala vabila in jih povabila na razkrinkanje Mary Cheggines.