Dvorec družine Prederton

Ada je parkirala pred mogočnim dvorcem in izstopila iz svojega luskuznega Audija, ki ji ga je oče kupil za sprejem v službo. Zaloputnila je vrata in začela stopati po dolgi makedamski poti, ki se je vila okoli razkošno urejenega vrta, vodila pa je do velikih masivnih vrat, pred katerimi je sedaj stala tudi Ada. Pritisnila je na bel gumb in zaslišala staromoden zvonec in nekakšno škrebljanje pri vratih. Ta ji je odprl služabnik, oblečen v črn frak, s črnim metuljčkom in zloščenimi čevlji, ki so se bleščali na soncu.
"Prosim? Kako vam lahko pomagam?" je vprašala z izrazitim irskim naglasom.
"Ada Marisol Roudrigez. Detektivka," se je predstavila Ada in pokazala svojo značko.
"Je kaj narobe?" je vprašal radovedni butler.
"Ne, sploh ne, prišla sem raziskat izognitje mačke Melrose," je povedala in roke vtaknila v žep svojih dolgih črnih hlač.
"Potem pa kar vstopite. Mylady je obupana!"
Galantno se je umaknil, Ada pa je stopila na marmornata tla veže, njene petke pa so povzročile lahen šum, ki je tiho odmeval po mogočni dvorani. Butler jo je pospremil do nenavadne sobe, kjer je kraljevala pogrnjena miza s čajnim servisom iz porcelana, za njo pa je sedela gospa Prederton in z gospo svojih let skrala čaj. Butler je zakašljal, da je opozoril na najino prisotnost, dami pa sta vzdignili pogled k meni.
"Ada Marisol Roudrigez, detektivka," je ponovila Ada.
"Dobrodošli v našem dvorcu," je pokimala gospa Prederton in si na kolenih poravnala svojo rožnato poletno obleko. Pokazala je na oblazinjen stol in pokimala butlerju, ki je zapustil prostor.
"Sedite, prosim. To je moja družabnica, Joanna Monkhouse. Zaupanja je vredna, zato lahko ostane tu."
"Hvala," je pkimala Ada in se usedla a stol. Roko je ponudila gospe Monkhouse, ki si je najprej snela rokavico, nato pa rahlo stresla Adino roko.
Kakšna olika! je pomislila Ada z nasmeškom.
"Me veseli," je še vseeno rekla. "Tudi sama imam rada živali, gospa Prederton. Poskrbela bom, da bo vaša Melrose čimprej doma," ji je zagotovila.
Gospa Prederton je pokimala. "Boste čaj? Z mlekom ali brez?"
"Bom, hvala. Brez mleka," se je nasmehnila Ada in vzela skodelico toplega čajja. Vanj si je vmešala kocko sladkorja in se zazrla v gostiteljico in njeno družabnico.
"Sama menim, da je bolje, da se čimprej spravimo k delu," je direktno dejala in iz torbice privlekla diktafon, beležko in rdečega Parkerja. "Če ste seveda pripravljeni."
"Seveda sem pripravljena. Všeč mi je, da ste tako zagnani," je prikimala gospa Prederton.
"Torej, prosila bi vas, da mi natanko opišete tisti dan, ko je Melrose izginila. Kaj je počela, kaj je jedla... Vsak podatek, vsaka malenkost nas lahko pripelje do ugrabitelja!" jo je opozorila.
"Torej, moja Melrose je prava razvajenka. V zgornjem nadstropju ima sobo, v kateri spi in je. Tega ne bo počela nikjer drugje, samo jedla bo v poletnem paviljonu na zahodni strani dvorca. Vidite, poleg Roseine sobe je soba njene sližabnice. Ko Melrose začne mijavkati, se to sliši prek voki-tokija in gospa Cheggines, služabnica, prinese Rosein zajterk - skledico svežega polmastnega mleka in majhen košček osliča. Nato jo spusti na vrt, kjer se Melrose igra, pleza po drevesih in lovi klobčič, ki je privezan na elastično vrvico in niha gor in dol. po igranju je navadno zelo razkuštrana, zato jo gospa Cheggines uredi, tako je bilo tudi v petek. Nato se je Rosie prišla k meni pocrkljat, obiskala me je natanko med dopoldanskim pitjem kave. Nato je sledilo kosilo - lososov file in zelenjava. Bojda ni pojedla skoraj nič, kar je zelo nenavadno. Veste, Melrose je imela vedno zdrav apetit. Po kosilu se je ulegla na kamin in zaspala. Potem je nisem več videla, saj sva šli z gospo Monkhouse na popoldanski sprehod. Ker sem bila zelo utrujena sem poklicala gospo Cheggines, naj poišče Melrose za večerjo, pa mi je prinesla slabo novico. Seveda sem poklicala gaslice, ki so z mano prečesali kvasko ped našega poslopja, a moje Melly nismo našli," je žalostno zavzdihnila gospa Prederton.
"Je drugače Melrose vedno spala po kosilu?" je sumničavo vprašala Ada.
"Ne," je odkimala gospa prederton. "Tisti dan je bil res vroč, pa ji je morda prijal spanec."
Ada je odkimala. Morda pa je bilo v hrani uspavalo. "Je bila Melrose do tujcev prijazna?"
"Ne, bila je zelo čemerna. Rada je imela le mene, gospo Cheggines je vedno grdo opraskala," je odkimala Melroseina lastnica.
Ada je pomislila:Z uspavalom so torej umirili Melrose, da so jo lahko ugrabili. Toda kdo?
"Ste do sedaj že dobili kakšno sporočilo o denarju?" je vprašala.
"Ne, nisem še. Sicer pa sem za Rose pripravljena odšteti ogromne vsote!" se je lastnica prijela za glavo.
"Ni potrebno. Jaz sem že na dobri poti, da vam jo najdem. Sedaj pa mi raje dajte eno Melroseino sliko," je prosila Ada.
Gospa Prederton ji je dala sliko bele mačke Melrose, ki je bila slikana v fotografskem ateljeju.
"Je pa prava mačja manekenka!" se je nasmehnila Ada. "Potrebovala bi samoten prostor v tej hiši, kjer bom lahko zaslišala gospo Cheggines in kuharico gospo..."
"Wright. Ime ji je Bonnie. Gospe Cheggines pa je ime Mary. Salon bo kot nalašč za vaše potrebe. Prva vrata levo," je pokazala na lesena vrata. "Gospe sta trenutno v mestu, šli sta po nakupih. Kkašne pol ure ju ne bo."
"Odlično," je pokimala Ada. "Dovolj, da preverim dokumentacijo."
Gospe sta utihnili in začeli nemoteno piti čaj.
"Mary Cheggines," je zašepetala Marisol.
"Čudno ime, kajne?" se je oglasila gospa Monkhouse. "Njen oče j bil baje nizozemec."
Ada je vstala in pokimala. Opravičila se je in zavila v salon. Cheggines se ji ni zdel nizozemski priimek, a je bila prepričana, da bo tej stvari prišla do dna.

Usedla se je na udobno zofo s pregrinjalom iz brokata in iz svoje velike torbe povlekla svoj prenostni računalnik. Vtipkala je naslov spletne strani znanega časopisa, ki je imel tudi arhiv. V okence je napisala 'izginotja mačk' in zadovoljno gledala, da se možnosti kar vrstijo. Kliknila je na prvo, ki je bila stoodstotno ustrezna, vsaj tako je zagotvaljal napis v oklepaju.

GRACE YVONNE MEGHINS RAZKRINKANA
London, 1987

Avgusta so končno prijeli Grace Yvonne Meghins, ki je ugrabila kar sedem mačk in za njih zahtevala visoko odpravnino. V večini primerov so ji bogati lastniki plačali zahtevano vsoto, le pri sedmi mački se je pošiljka denarja zalomila, mala Jamie pa je končala pod tiri vlaka.
Grace Y. Meghins je pri večini bogatih in vplivnih lastnikov delala kot služabnica ali kuharica, saj je imela tako lep dostop do mačke. Nobena od prič za časopis ni želela dati izjave. Povrnili so jim denar, družini Bridgstone iz Cornwala pa še dodatno odškodnino zaradi izgube ljubljene mačke.

Ada je zaprla okno in odšla na spletni iskalnik. Vtipkala je ime Bridgstone in dobila naslov njihovega dvorca. Odločila se je, da jih bo obiskala in natančno zaslišala o zunanjem videzu Grace Y. Meghins.
Ravno v tem trenutku so se odprla masivna vrata in vstopila je ženska srednjih let, s klobukom, ki ga je krasilo modro perje in v modri rožasti obleki.
"Moje ime je Mary Cheggines. Bojda me želite zaslišati," je brezbrižno dejala in se usedla na zofo.
Ada je zaprla prenosnika in ga položila na mizo. "Me veseli. Če ne zamerite, bi se hitro spravila k stvari, saj moram zaslišati še kar nekaj ljudi in se razgledati po okolici."
"Oh, ne, kar začnimo!" je zagostolela služabnica in prekrižala noge.
"Kakšen odnos ste vzpostavili z Melrose?" je vprašala Ada.
"Melly me je imela zelo rada. Sčaoma se je navezala name in se mi pustila ljubkovati," se je nasmehnila Mary.
Mar ni gospa Prederton rekla, da je mačka marala samo njo? se je vprašala Ada in si to podčrtano zapisala v beležko. Pogledala je k gospe Cheggines, ki je brezbrižno sedela na stolu in ni kazala niti kančka svoje pretveze.
"Še vi povejte, kako je Melrose preživela tisti dan."
"Zjutraj, bilo je okoli pol osmih, me je Melly zbudila in prinesla sem ji mleko in košček osliča. Nato je sledilo igranje, kopanje, kosilo, nato pa je izginila. Takrat je pojedla nenavadno malo hrane, ker sem ji malico prinesla v zunanji paviljon in jo je pojedla tik pred kosilom," je povedala.
"Zanimivo. Je gospa Prederton oddobravala to malico?" je vprašala Ada z dvignjeno obrvjo.
"Ne bi vedela. Mačka je bila lačna, mjivakala je, pa sem se je usmilila."
Ada je pokimala. "Hvala vam. Prosim, pokličite noter kuharico," je prosila in pokimala služabnici, ki je galantno vstala, se poslovila in v sobo privedla srednje močno žensko, oblečeno v belo haljo.
"Dober dan," je začela s škotskim naglasom.
"Dober dan. Mi lahko poveste, ste imeli z melrose kakšne stike?" je vprašal kar takoj.
"Jaz sem ji samo kuhala hrano in jo vsake toliko časa podila iz shrambe, kjer je skušala ukrasti kakšen kos ribe. Vedno me je nemarno opraskala!" je začela gospa Wright.
"Kaj ste ji dali za jesti v petek, ko je izginila?" je vprašala in potrkala po diktafonu, ki je spuščal sumljive zvoke.
"Zjutraj sem ji dala polmastno mleko in košček osliča, za kosilo pa lososov file in zelenjavo. Chegginsova je bila zelo nataknjena - nazaj je prinesla skoraj polno skledo hrane. Poslušajte, jaz temu pravim portrata! Povprečen srednji sloj si ne more privoščiti lososa, ta razvajena mačka pa ga je pustila!" je zagodprnajala in si roke obrisala v haljo.
"Kaj pa malica v paviljonu? Kaj je Melrose jedla?" je z dvignjeno obrvjo vprašala.
"Kakšna malica? Jaz ne vem ničesar o malici?" je zagodrnjala gospa Wright.
"Resnično? To postaja zelo zanimivo. Lahko greste, hvala za informacije," je pokimala Ada in tudi sama vstala. Napotila se je v čajnico, kjer sta gospa Monkhouse in gospa Prederton pili svoj čaj.
"Zaenkrat vem veliko koristnih informacij. Kmalu pridem, ni vrag, da me spremlja Melrose!" je vzkliknila in se zopet zatopila v svoje misli. Poslovila se je od butlerja in se odpeljala v svojo pisarno.

Ada Marisol se je še zadnjič vrnila v dvorec Predertonovih. Potrkala je na vrata in počakala, da ji butler odpre.
"Oh, gospa Roudrigez. Poklical bom mylady," je rekel butler in se obrnil na peti.
"Ne, gospod..." pogledala ga je.
"Patterson," jo je dopolnil butler in se obrnil proti njej.
"Rada bi govorila z vami. Ne kot zaslišanje, eno prošnjo imam," je razložila Ada.
"Seveda, gospodična, kar povejte," se je nasmehnil butler.
"Prosim, ne dovolite, da gospa Cheggines ali kdorkoli drug zapusti hišo. Obljubite mi!" ga je poprosila.
"Obljubljam," je svčenao pokimal butler Patterson.
"Prišli bodo obiski - zakonski par in detektiv. Njih lahko spustite noter, ampak nikogar drugega!" je še dejala in pogledala butlerja Pattersona, ki je pokimal. "Hvala, le kaj bi brez vas!" je zavzdihnial in stekla po makedamski poti.
Usedla se je v Audija in si pozorno ogledovala avtomobile. Siv Nissan, a se koda ne ujema. Novejši, X-TRAIL, a se koda zopet ne ujema. Prekrožila je že skoraj celo sosesko je zaspolo spoznala, da avta tukaj ni in ga tudi ne bo. Parkirala je pred vilo in se razočarano naslonila na steno. Ni mogla vstopiti v hišo brez mačk. Slišala je korake, ki so prihajali po makedamski poti.
Prišli so na razkrinkanje, je pomislila. Zdaj bodo videli, kako slaba detektivka sem, da niti mačke nisem dobila!
Odkimala je in jezno brcnila kamen v steno. Kamen je umazal belo fasado. Ada je zastokala in se sklonila k packi. Zakaj se ji je zazdelo, da sta na fasadi dve različni barvi? Ena je bila bolj rumankasta kot druga. Potrkala je po rumeni in ugotovila, da je votla.
"Skrivališče!" je zašepetala in zaslišala otožno mjavkanje. Opazila je majceno loputo, ki se je izvrstno skladala z zidom. Močno je porinila in odtrgala vitice bršljana, ki so rahlo zakrivale loputo. Opazila je majhen zatič in močno povlekla zanj. Vratca so se odprla, v loputi pa je sedela Melrose z majhn skodelico vode. Bila je umazana in razmršena.
Ada se je sklonila k njej in ji zašepetala, da bo vse v redu. Zmagoslavno se je postavila pred vrata in odločno potrkala.