Pristanišče

Naslov sporočila: Pristanišče Ned Avg 26, 2007 10:43 pm

Ogromno pristanišče, ki mu nikakor ni videti konca. Sem prihajajo ladje iz celega sveta in tu oddajajo razno blago, tudi nezakonito. Nekoliko moraš paziti nase, saj ni bilo ničesar novega, če so našli kakšno truplo vrženo v vodo. Velikokrat so bili to tsiti ljudje, ki so nekoliko preveč stegnili svoj jezik. Na drugi strani pristanišča pa je tudi velika marina, ki pa je namenjena izključno jahtam in manjšim ribiškim čolnom. Nekatere jahte, ki jih lahko vidiš tu, ti znajo prav vzeti sapo, tako zelo velike so.

Naslov sporočila: Re: Pristanišče Sre Avg 29, 2007 1:18 pm

Slišala je že zgodbe, ki so krožile o tem pristanišču. Pravzaprav niso bile le govorice. Ničkoliko truple so že našli tukaj in pravzaprav je sploh ni presenečalo, da je bil začetek njenega prvega primera prav tukaj. Sonce je nežno pripekalo in veter ji je mršil lase. Zaprla je vrata, ter avto s preprostim klikom na gumb tudi zaklenila. Ni ji bilo treba iskati kraja, kjer je stala ladja, ker ga preprosto nisi mogel zgrešiti, sploh pa je proti najnovejši najdbi hodilo precej ljudi. Morala je priznati, da je bila precej presenečena nad številom radovednih turistov. Za trenutek se je počutila kot na neskončno polnih londonskih ulicah in ne kot na mirnem, delavnem Liverpoolskem pristanišču. Na oči si je nataknila sončna očala in sledila večglavi množici. Kot se je seveda spodobilo, si je ladjo najprej ogledala. Bila je malce mogočnejša kot si je drznila predstavljati. In ne bi se čudila, če bi bilo v škatlici kakšno manjše bogastvo. Toda to je bilo eno izmed glavnih vprašanj, ki ji ni dalo miru. Kaj se je skrivalo v skrinjici? In ali jo je tatu že uspelo odpreti. In če mu je, kaj je naredil z vsebino? Je že vedel, kaj se skriva notri, ali je bil presenečen nad njegovim odkritjem? In ali je bil zadovoljen z vsebino, ki je vsebovala morda denar ali dragulje ali pa le preprost, dandanes ničvreden papir. Z mirnim nasmeškom se je ozrla naokoli in ob ladji opazila malce večjo skupinico ljudi. V njihovem središču je stal mlad moški pri tridesetih in razalagal nekakšno zgodbo o ladji in njenih potnikih. Počakala je, da je končal, potem pa se počasi napotila proti njemu. Rokoval se je z nekaterimi ljudmi, ko sta se njuna pogleda srečala. Nasmehnila se je, in mu svojo roko ponudila tudi sama. "Peyton Davis z Detektivske Agencije," se je predstavila in se nasmehnila. "Morda veste, kje bi lahko našla človeka, ki je tukaj glavni? Namreč, tukaj sem zaradi preiskave o ukradeni skrinjici," je razložila, čeprav je bilo precej očitno kaj dela tukaj. "Pozdravljena gospodična Davis," je uglajeno in prijazno pokimal, ter ji tudi sam vrnil nasmeh. "Moje ime je Lucas Grint. In mislim da ste na pravem mestu. Tole pristanišče je v moji lasti," je še nekoliko ponosno dejal in se namuznil. Pokimala je in se ozrla naokoli. "Odlično." Svojo pozornost je preusmerila nanj. "Za začetek mi opišite kaj se je pravzaprav dogajalo?" je prosila in se nasmehnila. Zavzdihnil je, ter si zatlačil roki v žep. Obrnil se je, in veter mu je lase razmršil v vse strani. "Pred tremi dnevi je lokalni potapljač naletel na tole prečudovito ladjo." Namrščila se je. Ladja se ji ni ni zdela ravno čudovita, toda on je bil profesionalec tukaj. "Pravzaprav se gospod Henning sploh ne bi smel potapljati tukaj in zato je dobil tudi kazen. Toda vseeno ... Ladjo smo po tem, ko nam je sporočil o njegovem odkritju dvignili iz morskih gladin. Seveda so se strokovnjaki previdno spustili vanjo in iz nje prinesli vse, kar je še bilo vrednega, morda celo uporabnega. Med redkimi predmeti, ki so jih našli je bila tudi ta majhna skrinjica, ki je takoj pritegnila našo pozornost. Poskusili smo jo odpreti, toda preprosto ni šlo. Včeraj naj bi poskusili še z močnejšimi orodji in prepričani smo, da bi se zaradi starosti vdala," je povedal in se obrnil k Peyton. "S tem namenom smo se včeraj zjutraj odpravili v sobo, kjer je bila skrinjica spravljena in tam naleteli na prazno sobo. Potem smo takoj obvestili vašo agencijo." Zavzdihnil je. "Resnično upam da jo boste našli, kajti bila je nekaj posebnega za nas." Zazdelo se ji je, da je na njegovih ustnicah ujela zadovoljen nasmešek, kot da bi bil vesel, da je skrinjica izginila. Toda ob njegovih naslednjih besedah, je privid pregnala nekam globoko med spomine. "Najlepša hvala," je pokimala. "Kje pa je bila shranjena skrinjica? Rada bi si ogledala sobo. Če smem." Pokimal je, ter ji pomignil, naj mu sledi. Stopala sta proti glavnemu posestvu pristanišča, kjer se je zgodila skrivnostna kraja.
Nekaj minut pozneje je vstopila v majhno sobico, ki je spominjala bolj na kabino, kot na sobo v glavni stavbi pristanišča. V njej so bili mnogi predmeti in bilo je precej neurejeno. Stopil je do omare, katere levo krilo je bilo razbito. Njen pogled se je porikoval na prazno polico. "Tukaj je stala skrinjica. Pripravljena, da jo odpremo," je povedal in se bežno nasmehnil. Pokimala je in stopila bliže. "Kaj pa varnost? Je kakšen mornar tukaj stražil? Imate morda kamere?" je vprašala in se skoraj proseče zazrla proti lastniku pristanišča. Odkimal je z glavo. Izgleda da je bila varnost tukaj zelo šibka. "Varnostna kamera je le ena in ta je ob vhodu. Imeli smo nekaj mornarjev na delu in eden izmed njih je patruljiral tukaj po hodniku. Toda rekel je, da sam ni videl ne slišal ničesar." Zdelo se je skoraj nemogoče, da bi bile njegove besede resnične. "Drugih ljudi pa naj ne bi bilo tukaj," je povedal in skomignil. Pokimala je in se ozrla po umazani sobi. "Rada bi dobila posnetke kamere pri vhodu in rada bi govorila z mornarjem, ki je bil zadolžen za varnost tukaj." Prikimal je, ter jo povedel po hodniku navzdol v eno izmed mnogih sob. Razbita vitrina in mornar pa ji še vedno nista šla iz glave. Prepričana je bila, da je imel slednji majhno skrivnost, ki jo bo morala izbezati v njega. Izginila sta v eno izmed sob, kjer so, kot da se ne bi zodilo nič, še naprej pridno delali mornarji.

Naslov sporočila: Re: Pristanišče Čet Avg 30, 2007 1:12 pm

Gospod Grint je pristopil do nekega mornarja in mu nekaj prišepnil na uho. Zaradi hrupa ni ujela nobene besede, sploh pa je imela med temi, nekaj sekundami samote, čaz za ogled prostora. Bilo je precej računalnikov in strojev. Najbrž je bilo to nekakšno 'osrčje' ladjedelnice. Zmotil jo je glas G. Grinta, ki jo je poklical po priimku. "Gospodična Davis, to je Charlie Watson, eden izmed naših najboljših mornarjev. On je bil na straži tisto noč, ko je izginila skrinjica," je povedal in se nasmehnil. Z roko je rahlo pokazal proti Peyton. Nasmehnila se je, ter segla G. Watsonu v roko. Imel je precej trd prijem. "Detektivka Peyton Davis," se je predstavila tudi sama in se mu ponovno nasmehnila. "Pustil vaju bom sama," je še dodal lastnik ladjedelnice, preden se je poslovil in izginil skozi vrata neznano kam. Najbrž nazaj k ladji. Čakalo ga je veliko novih obiskovalcem, ki jim je moral zaupati zanimivo zgodbo.
"Bova sedla?" je vprašal in zdelo se ji je, da sploh ni poskušal skrivati dejstva, da je malce živčen. Pomignil je na majhno mizo v kotu, katere prej sploh ni opazila. Pokimala je in se hvaležno nasmehnila. Zasedla je enega izmed stolov, ter po stari navadi prekrižala noge. S komoci se je naslonila na mizo in se zazrla v živčnega mornarja pred njo. "Torej G. Watson, vaša naloga je bila, da pazite na skrinjico, preden bi jo naslednji dan odprli?" je začela in se nasmehnila. "Na nek način ja." Namrščila se je. Toda še preden bi lahko postavila novo vprašanje, je začel z razlago. "Tako kot vsako noč je bila moja naloga patruljirati po hodnikih tega nadstropja. Varnost je namreč precej slaba, sicer pa ponavadi nikoli ne hranimo česa vrednega tukaj notri. Na vsake toliko časa sem tudi vstopil v sobo, kjer je bila skrinjica, da sem preveril če je vse tako, kot bi moralo biti," je povedal in živčno skomignil. "Prav," je pokimala in se naslonila na naslonjalo stola, "in niste slišali prav ničesar? In tudi videli niste nikogar?" Namrščila se je. Nekoliko zmedeno je odkimal z glavo, potem pa ponovno pomislil. "Aaa ... ne," je ponovil in zopet stresel z glavo. Počakala je, da bo sam začel govoriti naprej. "Samo preostali mornarji. Enkrat se je tudi G. Grint oglasil v sobi, da si še enkrat ogleda skrnjico. Drugega pa nisem opazil ničesar. Niti slišal nisem ničesar," je povedal in nekoliko nemočno skomignil. Pokimala je in se nasmehnila. "Kdaj ste opazili da je izginila?" je vprašala in ga z zanimanjem pogledala. Malce je pomislil, preden je odgovoril. "Ura je bila okoli polnoči, ko sem ponovno vstopil in opazil, da je steklo razbito in da skrinjice ni. Potem sem takoj poklical G. Grinta in za njim policijo," je povedal in zopet skomignil. "In skrinjice niste vzeli vi?" Ob njenem nenadnem vpršanju je trznil in hitro dvignil svoj pogled k njenemu. "Ne, ne, gospa, resnično nisem." Njegov glas je bil nekoliko zadirčen. "Kaj takega si ne bi mogel nikoli privoščiti. Družino imam in če bi šel v zapor ..." Glas se mu je zlomil. Nasmehnila se je in vstala. "Vse bo v redu G. Watson, dokler le govorite resnico," je povedala in se zahvalila. Po tem pogovoru ni bil več njen glavni osumljenec. Človek se je bal za svojo družino in vedel je, da je glavni osumljenec. Najbrž je bil ravno zato tako živčen in nemiren. Toda še vedno bi lahko skrinjico vzel on. Tudi slednji je vstal, ter potisnil roki nekam globoko v žepa. "Me lahko psorpemite k G. Grintu?" je prosila in se nasmehnila. Pokimal je in se nekoliko poklapano odpravil proti izhodu iz sobe, v katero je vstopila nekaj minut nazaj.
Pospremil jo je po hodniku do vrat, s katerih se je svetil napis Direktor Lucas Grint. Zahvalila se je še vedno zmedenemu mornarju, ki je odcapljal nazaj na delo. Potrkala je na vrata in znan moški glas, jo je povabil naj vstopi. "G. Grint, končala sem," je povedala in se nasmehnila. Tudi sam je z nasmeškom vstal izza mize in se ji približal. "Odlično. Upam da ste dobili kakšno koristno informacijo." Nekoliko osladno se je nasmehnil. "Vsekakor je bil tole uspešen začetek," je odgovorila in se zadovoljno nasmehnila. "Hvala za vaš čas." Ponudila mu je roko in lastnik je segel vanjo. "Tukaj je moja vizitka, če se spomnite česarkoli novega ali če kaj odkrijete," je povedala in mu v roke potisnila belo kartico. Nasmehnila se je in se odpravila proti vratom. Že jih je odprla, ko s eje spomnila še nečesa. "G. Grint," je poklicala in moški se je obrnil. Njuna pogleda sta se srečala. "Kdo je po vašem vzel skrinjico?" Komaj opazno je trznil, potem pa se nasmehnil. "Mislim, da jo je vzel potapljač. Saj veste, glede na to, da je odkril ladjo, je najbrž mislil, da mu zato skrinjica pripada. Sploh pa najbrž zato, ker še nihče ne ve, kaj se skriva notri. Seveda, če je ni že odprl." Skomignil je in se nasmehnila. Pokimala je in kratko odkimala z glavo. "Nasvidenje G. Grint," je še mirno rekla, preden so se za njo zaprla vrata. Spustila se je po stopnicah do izhoda. Preden je speljala z avtom, se je še zadnjič ozrla po razbitinah ladje. Namuznil se je in za njo je ostal le še oblak dima in prahu.