Obala

Za svojega otroka, bi vsak naredil vse. In ravno to je Nelly odzvanjalo v ušesih, ko je svojo hčerko Kelly posadila v otroški sedež avtomobila in v prtljažnik spravila voziček. Odpeljala se je proti Cornwallovi obali, saj je bila v teh mesecih prelepa, a vseno deležna bolj malo obiskovalcev. Listje je na bližnjem drevju tiho šelestelo, ko je Kelly z svojimi novimi zobki trgala kos žemljice, Nelly pa se je sprehajala okoli. Veter ki je nežno pihal in vihral Nellyne lase je bil prav prijeten. In osvobujoč. Kot, da bi imel moč, da odnese vse skrbi težave... in spomine. Na Cornwallovi obali sta se Nelly in Tom spoznala. Dobro se je spomnila poletnega potaplanja in poljubljanja pod vodo. In sad vsega tega je bila Kelly, ki svojega očeta nikoli nebo poznala. Sovražno je stisnila ročaje vozička in veter je odnesel tisto lahko solzico, ki je spolzela po Nellynem licu. Zakaj ga je izgubila ravno takrat, ko se mu je začela predajati iz ljubezni in imela občutek, da bo zdaj njuna ljubezna prinesla ponovn plod ki bo spet 9 mesecev rasel pod Nellynem trebuhom? Iz razmišljanja jo je vrgel telefon, ki je zavibriral v Nellynih črnih hlačah, katere so bile lepo zlikane na rob. "Ja oče?", je dejala v telefon, saj ji je že ime na enkranu dobro povedal, kdo je bil krivec za prekinitev miru. "Seveda, jo lahko vidiš. Jutri se vidiva prav. Zjutraj seveda. Popoldne delam", je prijazno odgovarjala na vprašanja, ki so prihajala iz telefonskega mikrofona. Kmalu je prekinila in ustavila voziček ter se obrnila k Kelly. "Dedek pride jutri na obisk", ji je dejala in kot bi Kelly razumela, se je nasmehnila in stegnila par ročic proti svoji mami. Nelly se je hitro se je spomnila, da se je ustavila sredi ozke poti in senca ki je zakrila ubogo sončno svetlobo je dajala vedeti, da jo nekdo čaka na njen umik. Dvignila se je in nezaupljivo pogledala osebo in le koga je videla. Direktorico agencije in posledično s tem gospodično, ki ji je dobro plačala za vsako rešeno nalogo. "Gospa Lyanna, lepo vas je videti", je prijazno dejala ter stopila zadaj za voziček in ga umaknila bolj ob rob.

Lyanna si je zaželela malo svežega zraka, zato je na koncu zavila kar na obalo. Bila je prazna in le malokdo se je sprehajal ob tem zoprnem vremenu. Bila bi vesela, če bi vsaj snežilo, glede na to da so bili januarja, a je samo pihalo in to sploh ne malo. Tiho je zavzdihnila, a proti naravi nič nisi mogel narediti. Pa tudi, če je bila iskrena, ni imela ničesar proti takšnemu vremenu. Veter se je tako igral z njenimi dolgimi lasmi, jih odnašal na vse strani, pa je bilo videti, da Lyanna tega niti ne opazi. Le zamišljeno je postavljala noge pred seboj in zrla nekam v daljavo, ne da bi vedela, kaj sploh je bilo pred njo. Na koncu je iz obale zavila na manjšo potko, ki se je vila nekam v daljavo in ji nikakor ni bilo videti konca. Drevesa ob njej so v poletnih dneh dajala prav prijetno senco pred žgočim soncem, sedaj pa so nekoliko omilila veter. Dejansko je tu zares bilo nekakšno zaveterje. Ni takoj videla osebe, ki ji je z vsakim njenim korakom bila bližje. Ni opazila vožička in majhne deklice v njej. Šele, ko je bila le nekaj metrov stran, je dvignila pogled izza tal in hitro se ji je zbistril. Nasmehnila se je, ko se je čisto približala osebi in jo veselo pozdravila. "Pozdravljena Nelly," jo je z nasmeškom pogledala. "Lahko me tikaš," je ob njenem uradnem tonu dejala Lyanna. Med njima ni bilo nobene razlike v letih, tako da se ji je zdela vsa ta uradnost in vikanje tukaj čisto brezpredmetna. Trenutno ji Lyanna ni bila nadrejena. In ker je ločila službene zadeve in zasebne, se je tako obnašala tudi do vseh ljudi v agenciji.


((res sory ker je tolk časa trajalo.... ))

Nelly je opazila, da je Lyanna zaprisežena k tikanju. In zato jo je Nelly ubogala. "Kaj pa je tebe prineslo sem?", jo je zanimalo in ker je Kelly stegovala svoje ročice proti svoji mami jo je Nelly dvignila v naročje. "Moja hči, Kelly", je Nelly predstavila Lyanni otroka v svojih rokah in tako lepo se ji je zdelo ko je Kelly podarila Lyanni prečudovit otroški nasmešek. Lyanna je bila ena tistih, ki je samo delnoma poznala njeno življensko zgodbo, a umor njenega moža je bil znan vsem. In bilo ji je tako čudno ko je svojo hči predstavljala brez da bi ob nje stal njen mož. "Nikakor ni snega", je potarnala in s tem upala, da si bo izbila temne misli z glave. Morje ki je vstrajno mešalo pesek je izgledalo zelo mrzlo in ravno takšno je tudi bilo. "Kako agencija?", jo je zanimalo, kajti že dolgo ni izvedela nič o stanju v svoji službi. Vedno je bila zagreta samo za primere ki jih je imela. Popravila je Kellyno rokavičko, ki je že rahlo bingljala proti tlom in zmajala z glavo. "Ti otroci. Tako zahtevni a vseeno tako angelski", je dejala in se nasmehnila. "Kdaj pa ti nameravaš imeti naraščaj?", jo je zanimalo kajti imela je občutek da je Lyanna čisto nora na njeno hči.

"Mene? Ah, samo na sprehodu sem. Nedaleč stran imam svojo hišo, tako da se večkrat takole sprehodim do obale,mi je nekako za sprostitev," se je priznala in se nasmehnila njeni deklici, ki jo je dvignila v naročje. "Živjo Kelly," jo je še vedno z nasmeškom pozdravila in jo požgečkala po trebuščku, da je iz nje zvabila smeh. Lyanna je otroke zares imela rada in nikoli jih ni imela za pamže, ki so bili samo v nadlego. "Tu v Cornwallu ga zares še nič ni, vendar pa ga je zato v Londonu nekaj. Če se ne motim, je bilo ravno prej pri vremenu, da sneži tam," se je nato spomnila, ko je malo pred odhodom na obalo, gledela poročila, kjer pa je bilo vmes seveda tudi vreme. "Dobro. Vsak dan znova imamo več primerov. In kako gre tebi pri novem primeru? Je bil obisk v Franciji uspešen?" jo je nato z zanimanjem povprašala. Velikokrat ni bilo videti tako, a Lyanni ni ničesar ušlo, tako je bilo čisto vedno na tekočem in nič ji ni bilo mogoče skriti. Vse je nekako izvohala, prišla do podatkov, ki jih je potrebovala. Pokimala je ob njenih besedah glede otrok, saj je bilo zares tako. Včasih so že res bili težavni, zahtevi in še marsikaj drugega, a ko pa se ti je nasmehnil, si prav pozabil na to, da si bil še minutko nazaj jezen na njega. "Naraščaj? Dvomim, da že prav kmalu. Trenutno mi je srce ukradla bratova hčerka Olivia," se je zamišljeno nasmehnila, če se je samo spomnila nanjo. Majhno deklico z velikimi modrimi očmi, ki te je znala tako lepo pogledati in se nasmehniti, da ti je znala odnati vse tegobe tistega dne.

((Zdaj pa ti oprosti meni, ker je neznansko dolgo trajalo. ))

"Kaj res, tu v Cornwallu stanuješ", se je začudila Nelly. Bilo je kar malo čudno, da je kljub svojim detektivskim nagnjenjem prestregla informacije o lastni delodajalki. Sama pri sebi je zmajala z glavo in se zamislila, česa še ne ve. Očitno bi bilo treba raziskati še lastno agencijo. "Nekaj ga je po cesti, ampak ga za nobeno ceno nebi prijela v roke ali pa ga celo vzpostavila v stik z Kelly. Ves rjav je od teh preklemanskih izpušnjih plinov", je zagodrnjala in si v spomin prikradla vesel večer, ko se je ravno odpravila spat. Pogledala je še tisti večer zadnjič skozi okno in se navdušila nad drobnimi snežinkami, ki so se skupaj povezovale v velike in padale na tla ter počasi kopičile majhno gmoto snega. Že je planirala preden je zaspala, kako bo razveselila sama sebe in otroka z kako uro kepanja ko jo je šokirala rjava pljundra. "Nebi vedela, da tam sneži. Ko sem se jaz odpravila sem na sprehod, ni še nič kazalo na kakšen ponoven namet", je priznala in kar rahlo zardela. Vreme je bil njena šibka točka. V rosnih letih je bila ravno zaradi tega velikokrat bolana. Ker je enostavno odšla brez dežnika po svetu, a jo je kmalu namočilo. Očitno še ni doživela dovolj napak da bi jo izučilo. "Francija?", se je spet začudila. Očitno je bila Lyanna o vsem na tekočem. "Na novi sledi sem, ampak si raje nebi preveč obetala. Zadnje čase so kriminalci nenavadno profesionalni in ljudje molčijo ker se tako bojijo, da bi še sami doživeli katastrofo", je pojasnila in se namuznila. Kot mama se je še najbolj zavedala položaja prič. Sama najraje nebi spustila otroka na cesto, saj vsepovsod preži nevarnost. Če ne drugega, so pa ceste neposoljene in prav hitro telebneš pri jutranji poledici. Da ne govorimo potem še o umorih in krajah. Nelly je postala malo slabe volje ob misli na vse to, a jo je Lyanna nenavadno spravila nazaj v prijeten položaj. "Hecno. Očitno si ena izmed tistih ki cilja imeti otroke okoli tridesetih. Pravijo, da je zdaj to povprečje rodnosti žensk po svetu", je pametno dejala in se pomenljivo nasmehnila. Ona bo verjetno pri tridesetih imela že drugega. Če bo seveda pripravljena na novo zvezo in če bo lahko dobila nekoga ki jo bo sprejel s lastno hčerko.