Bližje kot je bila rdeči piki na zaslonu, bolj divje je ta utripala. Ko pa je lahko že s prostim očesom videla zapuščeno skladišče, v katerim naj bi se roba nahajala pa se je pika obarvala zeleno, utripanje je ponehalo. Zato pa se je toliko bolj zvišal utrip Maeinega srce. Ni vedela v kakšno nevarnost se spušča a niti ni hotila prositi za spremstvo policije. Taksistu je naročila, naj jo počaka, sama pa je odprla vrata in stopila na cesto. Previdno, a vseeno s hitrim korakam je stopila do vrat skladišča in nekaj trenutkov le poslušala. Nobenega zvoka. Nato je počasi odrinila težka vrata skladišče. Le to je bilo zelo staro, videlo se je že na prvi pogled. Vse zarjavelo, vse prašno. Kar je bilo za Mae precej ugodno, saj se je v prahu videlo odtise stopinj. V levem zgornjem kotu je bila edina stvar v celem skladišču. Miza s stolom, zraven katere je stal koš. Mae se je previdno, izogibajoč se stopinjam v prahu, odpravila proti tej mizi. Na njej ni bilo ničesar, v košu pa je stal GPS sprejemnik. Mae je to pričakovala, vseeno pa je bila kar malo razočarana. Nato pa ji je pogled pritegnilo nekaj drugega. V prahu so se zelo razločnopoznalo prstni odtisi osebe, ki se je kot nalašč naslonila na mizo. Kar malo si je oddahnila, saj je bhilo očitno, da njeni tatovi niso ravno najbilj izkušeni. Opravila je cel postopek s prstnimi odtisi in že čez nekaj minut jih je preko telefona poslala forenzični ekipi v bližnjem laboratoriju. Sedaj je morala le še počakati na izvide. Za konec je vse skupaj še dokumentirala s fotoaparatom, nato pa v upanju, da jo taksist še čaka pohitela proti izhodu. Komaj je čakala, da dobi svoj avto iz popravila. Na srečo je bil taksist še tam. Veselo je sedla v avto ter ga napotila proti pisarni.