Ada se je peljala med lepo urejenimi hiškami in obstala pri številki 140. Sklepala je, da je 140a nekakšen dvojček te stavbe, a ga ni videla nikjer, zato je svojega Audija parkirala v senci drevesa. Izstopila je iz avta in plašč pustila v njem. Ker je sonce sijalo, si je nataknila sončna očala in se sprehodila po cesti, ki je vodila med hiškami.
Številka 140, na drugi strani 141... Prebrskala je sleherno hiško in pregledala vse hišne številke, a nikjer ni opazila iskane. Na konu se je vdala in pozvonila na zvonec hiške 140.
"Kdo je?" se je oglasil nezaupljiv otroški glas.
"Anette, pusti meni, no," je dejal že bolj odrasel.
"Ampak mami," se je upiral mlajši.
"Anette, prosim te, no. Lahko mi pomagaš."
Gospa je odrla vrata in se zazrla v Ado.
"Oh, vam lahko kako pomagam?" je vprašala in zavila z očmi proti majhni deklici, ki se je vaerjetno imenovala Anette.
"Da, prosim. Iščem številko 140a," je dejala Ada in pomahala Anette, ki je svoj obrazek sramežljivo zakopala v mamino ramo.
"Oh, gospoda Hoffmana, kajne?" je vprašala mlada mama in si čez ramo vrgla temne lase. "Živi z nami, v zgornjem nadstropju. Jaz sem njegova hči, Megan."
Ada se je nasmehnila in Megan segla v roko. "Ada arisol Roudrigez," se je predstavila.
"Oh, ne govorite!" je vzkliknila Anette in si upala glavico izkopati iz materine majice.
"Anette, kako se pa obnašaš?" je ogorčeno vprašala Megan in se opravičujoče nasmehnila Adi.
"Mami, rada bi samo rekla, da je prišla glede Hoocha! Prisluškovala sem dediju."
Ada se je zasmejala, Megan pa se je karajoče zazrla v deklico. "Anette!" se je skušala upreti.
"Mami, zakaj pa potem sploh imamo dva telefona?" je nedolžno vprašala deklica.
"Draga moja, pošteno te bom našeškala!" ji je zagrozila mama in jo spustila na tla. Anette je preplašeno odhitela nekam v notrnajost, Megan pa je pokimala Adi.
"Se opravičujem. Kar vstopite. Oče bo takoj nazaj, šel je k sosedi Louis, zabiti nekaj žebljev," se je nasmehnila in ji na široko odprla vrata.
Ada se je nemo zahvalila in vstopila v srednje veliko sprejemnico.